IAESTE Slovenija

Mogoče je čas, da napišem blog o službi. Razlog, zaradi katerega sem sploh šla v Romunijo.

Ta trenutek lahko rečem samo to – delali smo vsi, ampak spomnim se vsega drugega kot to. Služba je v meni ostala bolj kot spomin na neke markantne dogodke kot znanje o obnovljivi energiji, ki je začelo oblikovati moje življenje. Bom razložila:

Za razliko svojih sostanovalcev sem edina delala v podjetju, kjer je bil moj najmlajši sodelavec v drugi polovici svojih 30-ih. Tako da nisem spletla prijateljskih vezi. Sem pa se naučila modrosti življenja ljudi. Naučila sem se od odličnih posolvnežev nekaj skrivnosti kako to biti. Od ljudi, ki obvladajo svoj posel. Sodelavci so bili namreč okoli 50, nekaj jih ej bilo celo par let pred penzijo. Pisarna je bila za 16 ljudi. In vseh teh 15 so bili takšni, ki z enim stavkom sesujejo vso modrost moje cele eksistence.

Jezik je bariera, naj reče kdo kar hoče. Pa ne zato, ker ljudje ne bi znali angleško. Saj sem v vendarle delala v ameriškem podjetju, kjer je bil uradni jezik angleščina. Ampak, kako se vključiti debate v kuhinji, ko so ljudje na malici, ko ne razumeš kaj se pogovarjajo? Samotar sem po naravi, ljudje so še vedno entiteta, na katero se navajam. In samotarska narava v kombinaciji z dejstvom, da ne spadaš jezikovno raven in nimaš osnovnega pojma, kaj je sploh tematika, kaj šele, če pašeš noter, me ni motivirala, da bi bila družabna. Saj vem, moja krivda. Ljudje so bili čudoviti. In zagotovo pripravljeni ob malici debatirat tudi v angleščini zavoljo mene. Če bi jaz hotela. Zgodbe mojih sostanovalcev so drugačne. Nekateri so celo več hodili ven s sodelavci, kot z nami IAESTOVCI.

Moje delo je bilo preiskati poprek in počes spletne strani konkurence mojega podjetja v Romuniji, kajti sami so na poti obnove spletne strani in so hoteli vedeti, koliko informacij o določenih zelo strokovnih in podrobnih zadevah ima na svojih straneh konkurenca. Obžalujem to, da nisem sodelavcu pravočasno rekla, da želim na teren. Ko sem mu to omenila zadnji mesec dela, me je skorajda nadrl, da sem že 2 meseca pri njih, pa mu nisem povedala, da hočem videti njihovo delo v praksi. Ups no… 

(razgled izpred pisarn podjetja v avlo poslovne stavbe)

Kolikor mi bo ta služba spremenila življenje, se lahko slišimo, ko se vpišem na fakulteto za energetiko. Že pred tem sem imela popadke okoli elektrike, po tej službi pa se popolnoma jasno zavedam, koliko obožujem elektriko in vse kar jo proizvaja. Lahko rečem, da je bila ta služba ključna prelomnica, ob kateri sem dokončno ugotovila, da sem zaljubljena v elektriko. V energijo. In v energijo ljudi.

Koliko mi je ta praksa spremenila življenje vam lahko povem čez par let, če se poročim s katerim od IAESTOVCEV od tam ali kakšnim prijateljem od IAESTOVK Še sama se bom pustila presenetit…

Sama sebi sem obljubila še kakšen blog. Ampak resnici na ljubo, blogi niso ravno moja stvar. Tako da  z izpovedjo o službi končujem svoje umetniško ustvarjanje z digitalnimi črkami, čeprav je o Bukarešti in občutkih in dogodkih tam možno pisati še in še in še. Ne bi si odpustila, če ne bi napisala nič o službi, ker se mi zdi vendarle krivica, da se konstantno izpostavlja le zabava, ko je IAESTE kljub vsemu vendarle namenjen (trdemu) delu. Mi gremo v tujino v službo! Da pa znamo IAESTOVCI zraven stkati toliko čudovitih spominov, pa je talent in darilo. Vsekakor pa ni danost, ki jo je treba avtomatično pričakovati.

Septembra je padla temperatura z luškanih 47 stopinj na simpatičnih 16 stopinj in to v enem nevihtnem dnevu. Potem ni več presegla 25 stopinj. Da me je zeblo kot majhnega pudla (veste, tistega lično zmanikiranega in rednega obiskovalca pasjih frizerjev), ki so ga vrgli v ledeniško jezero, omenjat ne rabim. Poljaki pa so še vedno veselo hodili okoli v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Drastično pa je padlo tudi število ljudi. V vrhuncu temperatur in vrhuncu ljudi nas je bilo 30, ob mojem odhodu v le še 5.

 Septembra sem se začela počutiti kakor drevo (ali pa polž) – jaz ostajam (pri miru), a vsi odhajajo. Je pa september prinesel ključ do skrivnosti vsega kar smo počeli poleti. Mraz je končno prinesel nočno spanje in šele takrat mi je postalo jasno, da spati tako ali tako ni bilo možno v tisti vročini, in potem smo bili skupaj tudi v času, ko bi sicer popadali v postelje

od utrujenosti. Pa smo se družili na balkonih, hodili smo na nočne sprehode, se srečevali v kuhinji (predvsem pa v kuhinji vedno srečevali Sergeja, ki je šele začel kuhati, ko smo mi že vsi stali pred vhodom v polni pripravljenosti, da gremo ven)…sicer nenaspani, ampak polni energije, ki ti jo da toplota. Vsekakor pa je pomagalo veliko število ljudi, da se je vedno utrnila kakšna modra ali »modra« ideja za oblike druženja.

 September pa je prinesel tudi vrnitev sosedov (zračna razdalja od okna naših sob je bila 3 metre), ki so z velikim veseljem (proti mojim željam) širili moje znanje o romunski turbofolk glasbi. Takrat sem bila (kot tudi ob konstantno ponavljajoči se reklami na avtobusih za verigo lekarn Catera) nadvse vesela, da ne razumem romunskega jezika.

 »Bilo je najboljše poletje naših življenj« smo ugotavljale s cimrami. Lahko

to rečemo, ker imaš ta stavek pravico reči ponovno tudi naslednje poletje. In še tisto za njim tudi.

Bilo je poletje igranja nogometa, raziskovanja novega mesta, neznanega jezika in nenavadnega obnašanja soljudi. Bilo je poletje branja v parku, rent-a-bike. Poletje, ko smo vsak dan šli ven, ob petkih imeli food parties nacionalne kuhinje, poletje nočnih debat na balkonih, poletje gym teama in

poletje ene kuhinje za celoten študentski dom. Vsi skupni dogodki tega poletja pa so bili najboljši, kadar je šlo za t.i. last wish.

 Last wish niso nič kaj tako dramatičnega kot se sliši, vendar je vsak za svojo poslovilno zabavo povedal kaj želi, in smo vsi to dosledno upoštevali. Upoštevali smo njegovo/njeno poslednjo željo. Food parties so se vedno rodile čisto spontano, ko je nekoga utrgalo, da bi kuhal. Dogajale so se na stopnicah pred vhodom v naš internat. Ena kuhinja za vse (ki je bila v kleti) pa je vedno poskrbela, da smo imeli skupno zbirališče. In vsaki čagi smo dali svoje ime, tako da je slike z njih zelo enostavno sortirati v računalniku Gym team pa so

bili fantje in jaz eno samo dekle, ki smo se ob večerni fitnes telovadbi v sosednje stavbi, čudili tistim nabildanim rednim obiskovalcem.

 Ne besede, ne fotografije ne morejo opisati tega vsega – od tega, da me je cimer prosil, naj ga naučim kuhati, do napetosti, ki se rodijo zaradi zgodovinskih(političnih) napetosti med državami iz kateri so ljudje (uspešno prebrodene oziroma ignorirane), do ramadana in cimrov muslimanov, ki so mi podrobno pojasnili, čemu služi, do tega, da so mi fantje kuhali čaj in kosila, ko sem bila bolna do spanja pri družini, kjer skupaj živi 5 generacij (prapra babica je stara čez 90, najmlajša pa leto in pol in mi je hotela družbo delati še na wcju), , do tega, da je Argentinka na skypu še jedla istočasno s svojim fantom (in so bile njene cimre resnično frapirane, da se njegovo cmokanje sliši vse iz San Juana v Bukarešto). Do tega, da vem, da je bilo poletje lepih stvari, ki gredo z roko v roko z negativnimi. Ampak je bilo poletje iskrenosti in simpatij. In poletje, ki mi vsake toliko zasuje inbox z mejli čudovitih ljudi, ki sem jih tam spoznala in mislim nanje vsak dan.