IAESTE Slovenija

Ta vikend je bil luštn…Na programu smo imeli kampiranje,…zelo lepo na kakšen način ciperški ljudje kampirajo,…vbistvu slika pove več kot ves moj trud kako v slovnično pravilnem jeziku opisat naše “kampiranje”

No kako se je zgodilo da smo kampirali na takšnem kraju ?P…Najprej je res bilo mišljeno da bomo šli kampirat, tak s šotorom pa to,…potem pa so tukajšnji ljudje ugotovili, da bi nabava/sposoja spalk in šotorov stala več kot rezervacija vile z bazenom,….in smo pristali v vili z bazenom in prelepim razgledom!!….in ko je življenje enkrat lepo,…pol ni nobenega razloga, da ne bi bilo še lepše in tako smo v soboto najeli 2 čolna in se odpeljali na izlet,…

Drugače pa od zadnjega javljanja smo dosti skakali naokoli, tak da akcija je ,…Drugi teden pa juhuhu !!! me obišče Denis Udovič !!,…o to bo zakon…sem se v službi zmenil, da bom ene par dni manjkal,…in pomojem da bova probala naredit kaki Ciper road trip, tak da ja,…jaz tudi že komaj čakam na naslednji post D !!

Ne zdi se mi smiselno opisovati potrebnega postopka za to, da dejansko prideš do prakse. To vam lahko povejo vsi aktivni (in neaktivni) člani IAESTE, tako da dajte njih pocukat za rokav za te informacije. Kar ni v sklopu IAESTE je pravočasno kupljena letalska, avtobusna ali železniška (mogoče tudi karta za ladjo kaj pa vem kam mislite oditi) karta, priskrbeti si dovolj financ za prvi mesec in pozanimati se, kam sploh greste (kakšna cepljenja ali pa zgolj osnovne informacije o kraju in državi). Pa DAJTE SPAKIRAT DAN PREJ! Jaz sem začela pakrat 4 ure pred odhodom na letališče in sem seveda imela hudo pretežek kovček in je potem bilo potrebno stvari ven metati na letališču.

Pred odhodom sem stopila v kontakt s sprejemno fakulteto in si par mejlov izmenjala z Danielo (ki me je prišla iskat na letališče), predvsem pa sva si izmenjali slike, da sva vedeli na koga biti pozorni v letališki avli. Pa je kljub temu mahala z velikim listkom, na katerem je bilo napisano moje ime, ko sem prispela.

Naslednji dan je naloga prispelega študenta, da se oglasi v IAESTE pisarni tiste fakultete, kateri je dodeljen. Jaz, ne me vprašat kako, spadam pod Fakulteto za arhitekturo. V pisarni so bili šokirani, kaj delam tukaj 3 dni pred začetkom prakse, kajti očitno je navada priti le dan prej. Ampak to je povezano z mojo boleznijo – v mojem stanju moram spoznati okolico in ugotoviti zame najbolje enostavne poti in metode hoje po stopnicah, kje so naslonke za roke, kako naj se gibam po sobi, koliko časa potrebujem za jutranji odhod na avtobus/metro (ker ne morem teči če se zbudim prepozno), naklona pločnikov in lukenj v njih ipd. Tudi na cimre in (ne) spanje se moram navaditi, najti prave trgovine s hrano in še in še.  

 PRVI VTISI

• Vročina je neznosna. Ob 16:oo je normalnih 36 sotpinj celizja. Problem ni vročina, ampak vlaga. Počutim se kot mokra krpa, ki jo nekdo konstantno ožema. Pogovarjala sem se z domačinom, ki mi je rekel, da ne ve, kateri butelj je postavil glavno mesto na takšno ozemlje – nobenega hriba okoli, samo ravnina (in res, iz 7. nadstropja, kjer delam, vidim le Ceauşescovo palačo, ostalo je vse ravnica). Da je poleti blazno vroče, pozimi pa zelo mrzlo in vetrovno. 
• Angleško govorečih ljudi (praktično) ni   
• Na hrani so napisi samo v romunščini. Hvala potrošništvu za prevlado slikic – sicer mi ne bi bilo nič jasno.  Kljub temu, da smo v Evropi, se razlike v kulturi življenja kažejo ravno v teh majhnih stvareh. Recimo, tukaj ne poznajo papirnic. Imajo trgovine, imenovane Libreria, kjer prodajajo knjige, papirniški material in igrače skupaj.
• Voznih redov ni
• Klopc ni. Razen v parkih.

 Klopce v parkih pa so prave umetnine. Prvič v življenju sem videla enojne klopce v parku.

Velke težave imam najti specializirane trgovine (po katerih potreba se rodi zaradi moje bolezni), kar me preseneča, ker vse te stvari dobim v enem mičkenem majčkenem Maribor in vendarle ne iščem marsovcev zavitih v celofan. Če bi to vedela, ne bi vzela s seboj oblačil (ker te pa imajo na vsakem vogalu), ampak bi spakirala samo te potrebščine za 3 mesece in pol in bi cote kupila tukaj…

• Ljudje so izredno potrpežljivi in skušajo pomagati kjerkoli le lahko. Kljub ničelni angleščini. Nekdo mi je rekel da se baje Romuni v Bukarešti nikdar ne razjezijo. Imajo pa, kot v vsakem velemestu, naveličane in utrujene izraze na obrazih.
• Bila sem izredno presenečena, da mladi fantje pomagajo starim gospam in mladim damam z veliko prtljage na avtobusih. Dajejo nam prednost pri izstopanji pri vratih. In par detajlov, ki me je prepričalo, da so tukaj moški še vedno moški, kar (oprostite fantje) ni več navada v Sloveniji. In tako mimogrede dekleta, dečkoti so blazno seksi (in ne, niso temni kot je to propaganda v Sloveniji – temni so samo cigani – isto je recimo z Makedonci mimogrede), kljub temu, da naj bi menda bila Romunija znana po njihovih ženskah.
• Imajo ogromno potepuških psov, ki jih zberejo, kastrirajo, jim dajo označbo v uhelj in potem vrnejo nazaj na cesto. Tudi lokalci se sprašujejo, zakaj toliko truda, pa se ne trudijo teh psov socializirati ali udomačiti.
• Tu je navada, da gredo mladi skupaj v park - na ping pong, se voziti s kolesom ali rolerji. Slovenci pa…igramo videoigrice? Našla sem tudi študenta, ki je klovn v parku in zabava otroke: 

Desno: Ne, da NI dovoljeno, ampak je dovoljeno – v parkih vidiš te table – piše, da je dovoljeno hoditi po travi. In če bi se počutil kdo ogroženega, so v vsakem parku te res veliiiiiike policijske postaje (levo):

Desno: Pa še ena sladica - to je eden najlepših kipov, kar sem jih kdaj videla (park Čišmigiu). Vprašanje pa je, koliko mu slika dela uslugo, ker v živo je neverjeten.

Potsdam, kje je že to? Hmmm … nekje v Nemčiji?

To je bila prva asociacija, ki sem jo dobila ob pogledu na ‘job offered’. Ponudba je bila zelo mamljiva, zato sem jo vzela in po mučnem 2,5 mesečnem čakanju tudi dobila dokumente, da me vzamejo. Vipi!!!

Torej Potsdam. Eno zanimivo povprečno veliko mestece (govorim za nemške razmere) s ~ 150.000 glavami. Je univerzitetno mestece, ki je od Berlina oddaljeno ~ 40 km.

Palača Sanssouci

Mesto je znano po velikem številu jezer/c in zelo urejenih parkov. Slovi po palači Sanssouci, ki je na rednem jedilniku vseh turistov, ki zaidejo v te kraje (navadno vsi, ki pridejo v Berlin podnujno obiščejo tudi Potsdam). Palačo obdaja velik park, v katerem pa se nahaja veliko število paviljonov in manjših dvorcev. Mesto je bilo, kot veliko nemških mest, med 2. sv. vojno precej poškodovano. Veliko stavb in celo delov mesta je bilo izbrisanih iz zemljevida. Nemci se od takrat naprej trudijo obnoviti vse kar se obnoviti da. Na novo postavljajo katedrale in dvorce. Vse izgleda zelo lepo, vendar je občutek, ki ga dobiš ob pogledu na take stavbe malce nenavaden. Ker so stavbe zgrajene na novo se vidi, da niso v okolju že n-let in delujejo sterilno in malce tuje. Ponovno postavljanje mesta po starih načrtih precej deli Nemce. Eni so za, drugi spet proti.

Kakšni so kaj ljudje?

V kolikor sem jih do sedaj spoznala so prijazni, ti z veseljem pomagajo, vendar težko navezujejo pristne stike. Dati jim je potrebno čas. Neka splošna ocena, ki sem jo dobila od ljudi, ki so izkusili življenje na območju bivše DDR in BRD, je, da je socialistično okolje pustilo na ljudeh nekaj posledic. Bistvena razlika med Vzhodnim in Zahodnim Nemcem je sproščenost. Zaradi slabših pogojev za delo in manjših možnosti za dostojno življenje tu na vzhodu so ljudje manj sproščeni in imajo manjši smisel za humor kot na zahodu.

Neue Kammern in stari mlin na veter v ozadju

Kaj delam?

Delam na Oddelku za klinično prehrano na Nemškem inštitutu za raziskovanje prehrane. Vse skupaj šele dobro spoznavam in lahko povzamem,

da bo moje delo raziskovalno in da bom delala večinoma s celičnimi kulturami in nekaterimi biokemijskimi tehnikami (v večini RT-PCR, ELISA, SDS-PAGE, …). Inštitut je lociran ~ 7 km iz centra skoraj na podeželju. Glavna stavba našega oddelka je vila (od deleč ne bi rekel, da je tam inštitut) okrog nje pa zelo lep in urejen vrt z drevesi in mini park s paviljonom in velikimi gredami vrtnic. Ko sem prišla tja sem rekla: ,,Uau, kako spodbudno okolje.´´ Edina žalost je, da večina tako veliko dela, da tega parka še od daleč nima časa pogledati.

Za mano je tudi že prvi vikend-trip v organizaciji IAESTE Germany. Vendar o tem več naslednjič. Za prvič bodi dovolj.

Liebe Grüße aus Potsdam!

»Romunija?! Kje pa si ravno Romunijo ven potegnila?« To je bila najbolj tipična fraza, ki sem jo slišala, ko sem prijateljem in sorodnikom povedala, da grem v Bukarešto za skoraj 4 mesece.

 »Zakaj pa ravno Romunija?« je zanimalo ne samo njih, ampak tudi IAESTE člane, ki so me pričakali tu. »Prosto mesto je bilo, poleg tega pa sem ogromno na Balkanu. Nikdar pa še nisem bila v vzhodnem Balkanu.« Kolegica pa mi je poslala SMS, ko sem že bila v Bukarešti, naj uživam v izvorni državi vampirjev. Saj res, še to, le kako sem lahko pozabila na ta vzrok

 Ljudje okoli mene so navajeni, da kar naprej potujem, moram pa nekaj priznati. Prvič sem se odpravila v državo, katere jezika ne znam niti besede.  Drugič, moje telo definirajo resne fizične omejtive, sem namreč pred nekaj leti zbolela za boleznijo, ki prizadane kosti (sklepe) in mišice – povedano po domače, sem invladika ali povedano bolj politično, sem študentka s posebnimi potrebami.

 Preden sva se z boleznijo začeli »družiti«, me je bilo povsod polno. Pri 18. pa je moje zdravstveno stanje začelo rapidno slabšati do katastrofalne stopnje (da se ne spuščam v podrobnosti). Zadnje leto pa se je moje zdravje močno popravilo in moj avanturistični duh mi ni dal miru. Morala sem začenjati noter spravljati vsa ta leta, ko sem bila prikovana na posteljo. Poanta, mladci in mladke, če imate zdravo telo, ni POPOLNOMA NOBENEGA RAZLOGA, zakaj bi imeli kakršne koli pomisleke glede odhoda na prakso. Z nasmehom, malo truda, mogoče šarma in opazovanja slikic se lahko znajdete tudi brez znanja jezika (pač ste v trgovini 1krat dlje kot bi bili sicer). Tega se zdravi ljudje ne zavedate. Če sem jaz šla, verjemite, greste lahko tudi vi.

 Ni me skrbelo preverjati kje in kako bom stanovala. Če bi potovala kakorkoli drugače, se takšne neodgovornosti ne bi šla, ker pa sem šla preko IAESTE, se nisem sekirala. Jasno mi je bilo, da se bo vse dalo dogovoriti, poleg tega pa sem se zavedala, da bom imela v vsakem trenutku vsakega dneva imela na voljo nekoga, ki bo poskrbel zame, če bom karkoli potrebovala. Fajn občutek, kajne?

Zdravo

Ko sem nazadnje pisal blog, sem končal pri Ayia Napi, kar se v tukajšnjem jeziku napiše kot Agia Napa. Obiskali smo jo 2 tedna nazaj za vikend. To je fejst turističen kraj, tu pravijo da je to ciperška Ibiza in majo menda prav. To ko prideš tja vidiš en kup pijanih angležov, ki skačejo po ulicah tak kot majski hrošči in se zaletavajo v vse kaj se vsaj malo sveti P…Majo pa fejst lepe plaže tam…

Potem je bil spet ponedeljek, ko sem si pel Tell me why i dont like mondays,…dobil sem novega sodelavca (sinko študent strojnik od enega od zaposlenih tam), pol pa sem ga prejšnji konec tedna že zgubil zato, ker so hotleli, da puca prah po tovarni in je odšel,…vglavnem nič kaj lepi odnosi v tej tovarni, če se še do svojih lastnih ljudi tako obnašajo.

Potem pa je mino tedn in je bil spet vikend

To je bil 3-4.7. ko smo šli v Nicosio. V soboto zjutraj je IAESTE Ciper organiziral ekskurzijo po muzejih, kar dolgočasna stvar, ki pa je postala zanimiva takrat, ko je je blo konec …muzeji so se končali okoli 2h in en nemec pa še jaz sma bila lačna (itak), in sva ostala v mestu,…ostali (lenobe) pa so pobegnili domov…tak da takrat, ko sva bila sama sva si splanirala dan tako, da je bil zanimiv,…Ciper je od leta 1974 okupiran s Turčije tako da je zdaj en del Cipra turški en del pa “grški” in meja poteka tudi čez glavno mesto Nicosio. Seveda sva morala it pogledat še na turški del mesta. (Ciprčani tja nočejo it) To je fajn za videt,… v razdalji 100m od “meje” se vrneš ene 40let v preteklost,…zadeva je kar siromašna za videt,…no tu sva ostala do večera …pol pa, ko je bila ravno sobota pa sem jaz slišal neko muziko pa sem to takoj povezal s sobotnim žurom, tako da sva mogla it pogledat kak zgleda turški žur…ko sva prišla bližje so pritekli neki otroci in naju začeli vlečt do neke skupine ljudi, ki so sedeli v krogu,..čez kako min. sva še midva dobila stol in potem sva čakala ene 10min. Potem pa se je začela bolj uradna muzika in sta se od nekje prikazala ženin pa nevesta in so vsi začeli rajat,…tak da sva bila častna gosta na turški poroki D hecno kam te prpelje želja po žuru PP

Je pa tota poroka bila čisto nekaj 3jega kot smo mi vajeni,…čisto preprosoto na enem malo večjem dvorišču,… 50 stolov, 4 luči in en lokalec s prenosnikom ki je miksal muziko.

Prvi 2 sliki Agia napa in okolica ter drugi 2 Turška poroka :

Hoj!

Oglašam se iz centra Aten, kjer sredi Aten, na trgu, s računalniki na nogah, pišem ta blog. (in ena gospa z detetom me je nas je pravkar slikala). Pač zastonj internet.

Za tiste ki mislite da se v grčiji nič ne dela, bo moj primer potrdil ravno nasprotno. Delam v rafineriji podjetja Hellenic Pertolea v oddelku za vzdrževanje. Vstanem ob 5.20, ker me privatni avtobus oodpelje do 30 min oddaljene rafinerije. Moje delo je za zdaj branje fascikla. Ukvarjal se pa bom z merjenjem vibracij strojev ter na podlagi tega sklepal kaj je lahko narobe z napravo.

Drugače Grčija je fajn, protesti so bolj podobni pouličnim spopadom. (fajn je bežat pred policistom na motorju z pendrekom, verjemite), sonca je več kot dovolj. Naslednji vikend pa gremo na otok, ne vem kateri, sam bo zihr fajn.

Aja. Lepo je biti v deželi, kjer nisi edini človek z brado.

LP Martin

Kratko javljanje iz Edinburgha.

Potovati sem pričel iz Benetk in ne boste verjeli, letalo je imelo zamudo, jaz pa zato le še 25 minut časa za prestop v ”Dizeldorfu”.  Malo me je stiskalo, vendar so mi prijazne stevardese povedale, da bo vse OK. Let je minil brez vedno zanimivih turbolenc, teta na sosednjem sedežu pa me je hotela na vsak način prisiliti v branje Financial Timesa, zmenila sva se za Herald Tribune. V mestu se najprej odpravim po ključ od sobe v pisarno za oddajanje sob ‘Destiniy Scotland’, vse uštimam, potem pa vprašam za bus do sobe…hm…obe punci v pisarni začneta mrzlično klikati, po 15min rezultat ‘pojma nimam’. Presekam Gordijski vozel in vprašam samo vzhod-zahod-sever-jug. Orientacija me še nikoli ni izdala, najdem urad javnega prevoza-si naredim mesečno karto (tukaj ne smete pozabiti ISIC-kartice, ker drugega ne priznajo) hop na bus in izstopim točno pred vhodnimi vrati.

Stanovanje ima 5 enoposteljnih sob, dnevno, kuhinjo in 2 kopalnici, čistilka pa pospravi in zamenja rjuhe in brisače vsako soboto. Razgled imam po celi ulici, ker sem v najvišjem nadstropju (3.). Internet, pralni in sušilni stroj, TV, polno opremljena kuhinja (tudi mikrovalovka in toaster). Zaenkrat imam samo enega cimra-Japonca, drugih IAESTE-vcev še nisem srečal, v nedeljo pa se že selim na drugo lokacijo. Mnenje o nastanitvi si ustvarite sami.

Soba

Živ,

Potem, ko sem preživel prve brezskrbne tri dni, sem 4. dan začel delat. In začelo se je v PEKLU,…delam v tovarni cementa in to ni ravno najlepši kraj,…in oni so od začetka (verjetno zaradi moje mišičaste postave P) bol sklepali da sem fizički radnik, tak da slike so tu:

Povsod je polno praha,….

in moje prve delovne izkušnje ,…so bile sestavljne iz testiranja poguma –> prečkanje po dolgem, 60m dolgi cevi in 30m nad tlemi,..ter opazovanje fizičnih opravil,…tak da od zdaj naprej spoštujem, res spoštujem dečke, ki se valjajo po tem prahu, hrupu, vročini in delajo vse to

Kljub temu, da je bilo od začetka malo pretresljivo, je bilo to res poučno za doživet, tak da lepo da sem se seznanil tudi s tem delom tovarne,…no potem pa sm počasi napredoval v Technical management team for new project,…v tem trenutku majo velki projekt: nov mlin ter novo linijo za proizvodnjo cementa (res velki projekt) –> gradijo kitajčki in trenutno tu dela in živi 100m od tovarne 350 kitajčkov, ki se mi smilijo,…zdaj sem malo na terenu malo v pisarni skupaj z 2 -ma stričkoma (šefa),… en je študiral v ZDA, tako da mu izmenjave niso tuje in se dobro štekama,…poleg službenih modrosti deli z mano tudi življenjske: npr. ne se poročit pred 30, študiraj dolgo (–> tu se fejst strinjama in idi za prvih par let delat v tujino.

Drugače pa živim v Limassolu, ob morju in se vsaki dan malo pokopam, pa ful rad se sprehajam po plaži, ljudje tu ne vejo hodit, tako da me vsi čudno gledajo, ko rečem da se grem pelat na sprehod,…pa še nekaj bol vzpodbudnih slikic:

Obisk Janeza v Nicosiji, UCY Voice radio station,…ter  striček Pambos, res prjazn striček, ki tukaj skrbi za mene ter me vozi naokoli:

Zaenkrat sem še prvi praktikant tu v Limassolu, toti vikend bi naj dobil druižbo,..se pa obeta dober žur za vikend v Ayia Napa,…tak da se še slišimo

Peščeni pozdrav

hellow everbody )
Lepe pozdrave iz Skotske- Glasgowa
Moja oglasanja bojo brez stresic, ker jih te tipkovnice nimajo:)

Trenutno poteka moj 9 dan v Glasgowu. In ne boste verjeli niti enkrat se ni dezevalo
Moji prvi utisti? MAAAJKA! )
To je moj prvic, da sm sla od doma sama in za tolk casa in me je seveda blo kar mal strah. Glede vsega.
Spoznala sm ogromn novga folka iz cevga sveta. Skos mamo urejen program, tk de nimam cajta niti domov poklicat, ker se skos nekj dogaja
Moja sluzba?
Delam na Strathclyde University na oddelku za fizikalno kemijo. Moj projekt se vrti okrog zasnove procesa v programu LabVIEW. Kako lahko izlocimo tezko zaznavno cisto amplitudo laserja, katerega svetloba potuje skozi plamen (absorbcija, eliminacija).
Tako da moje delo ukljucuje veliko ekspiremintiranja s tem programom.

Tko da….to je za prvic vse, ker morem it se mal delat