IAESTE Slovenija

Mogoče je čas, da napišem blog o službi. Razlog, zaradi katerega sem sploh šla v Romunijo.

Ta trenutek lahko rečem samo to – delali smo vsi, ampak spomnim se vsega drugega kot to. Služba je v meni ostala bolj kot spomin na neke markantne dogodke kot znanje o obnovljivi energiji, ki je začelo oblikovati moje življenje. Bom razložila:

Za razliko svojih sostanovalcev sem edina delala v podjetju, kjer je bil moj najmlajši sodelavec v drugi polovici svojih 30-ih. Tako da nisem spletla prijateljskih vezi. Sem pa se naučila modrosti življenja ljudi. Naučila sem se od odličnih posolvnežev nekaj skrivnosti kako to biti. Od ljudi, ki obvladajo svoj posel. Sodelavci so bili namreč okoli 50, nekaj jih ej bilo celo par let pred penzijo. Pisarna je bila za 16 ljudi. In vseh teh 15 so bili takšni, ki z enim stavkom sesujejo vso modrost moje cele eksistence.

Jezik je bariera, naj reče kdo kar hoče. Pa ne zato, ker ljudje ne bi znali angleško. Saj sem v vendarle delala v ameriškem podjetju, kjer je bil uradni jezik angleščina. Ampak, kako se vključiti debate v kuhinji, ko so ljudje na malici, ko ne razumeš kaj se pogovarjajo? Samotar sem po naravi, ljudje so še vedno entiteta, na katero se navajam. In samotarska narava v kombinaciji z dejstvom, da ne spadaš jezikovno raven in nimaš osnovnega pojma, kaj je sploh tematika, kaj šele, če pašeš noter, me ni motivirala, da bi bila družabna. Saj vem, moja krivda. Ljudje so bili čudoviti. In zagotovo pripravljeni ob malici debatirat tudi v angleščini zavoljo mene. Če bi jaz hotela. Zgodbe mojih sostanovalcev so drugačne. Nekateri so celo več hodili ven s sodelavci, kot z nami IAESTOVCI.

Moje delo je bilo preiskati poprek in počes spletne strani konkurence mojega podjetja v Romuniji, kajti sami so na poti obnove spletne strani in so hoteli vedeti, koliko informacij o določenih zelo strokovnih in podrobnih zadevah ima na svojih straneh konkurenca. Obžalujem to, da nisem sodelavcu pravočasno rekla, da želim na teren. Ko sem mu to omenila zadnji mesec dela, me je skorajda nadrl, da sem že 2 meseca pri njih, pa mu nisem povedala, da hočem videti njihovo delo v praksi. Ups no… 

(razgled izpred pisarn podjetja v avlo poslovne stavbe)

Kolikor mi bo ta služba spremenila življenje, se lahko slišimo, ko se vpišem na fakulteto za energetiko. Že pred tem sem imela popadke okoli elektrike, po tej službi pa se popolnoma jasno zavedam, koliko obožujem elektriko in vse kar jo proizvaja. Lahko rečem, da je bila ta služba ključna prelomnica, ob kateri sem dokončno ugotovila, da sem zaljubljena v elektriko. V energijo. In v energijo ljudi.

Koliko mi je ta praksa spremenila življenje vam lahko povem čez par let, če se poročim s katerim od IAESTOVCEV od tam ali kakšnim prijateljem od IAESTOVK Še sama se bom pustila presenetit…

Sama sebi sem obljubila še kakšen blog. Ampak resnici na ljubo, blogi niso ravno moja stvar. Tako da  z izpovedjo o službi končujem svoje umetniško ustvarjanje z digitalnimi črkami, čeprav je o Bukarešti in občutkih in dogodkih tam možno pisati še in še in še. Ne bi si odpustila, če ne bi napisala nič o službi, ker se mi zdi vendarle krivica, da se konstantno izpostavlja le zabava, ko je IAESTE kljub vsemu vendarle namenjen (trdemu) delu. Mi gremo v tujino v službo! Da pa znamo IAESTOVCI zraven stkati toliko čudovitih spominov, pa je talent in darilo. Vsekakor pa ni danost, ki jo je treba avtomatično pričakovati.

Napisal: Tjaša Mikić

Septembra je padla temperatura z luškanih 47 stopinj na simpatičnih 16 stopinj in to v enem nevihtnem dnevu. Potem ni več presegla 25 stopinj. Da me je zeblo kot majhnega pudla (veste, tistega lično zmanikiranega in rednega obiskovalca pasjih frizerjev), ki so ga vrgli v ledeniško jezero, omenjat ne rabim. Poljaki pa so še vedno veselo hodili okoli v kratkih hlačah in kratkih rokavih. Drastično pa je padlo tudi število ljudi. V vrhuncu temperatur in vrhuncu ljudi nas je bilo 30, ob mojem odhodu v le še 5.

 Septembra sem se začela počutiti kakor drevo (ali pa polž) – jaz ostajam (pri miru), a vsi odhajajo. Je pa september prinesel ključ do skrivnosti vsega kar smo počeli poleti. Mraz je končno prinesel nočno spanje in šele takrat mi je postalo jasno, da spati tako ali tako ni bilo možno v tisti vročini, in potem smo bili skupaj tudi v času, ko bi sicer popadali v postelje

od utrujenosti. Pa smo se družili na balkonih, hodili smo na nočne sprehode, se srečevali v kuhinji (predvsem pa v kuhinji vedno srečevali Sergeja, ki je šele začel kuhati, ko smo mi že vsi stali pred vhodom v polni pripravljenosti, da gremo ven)…sicer nenaspani, ampak polni energije, ki ti jo da toplota. Vsekakor pa je pomagalo veliko število ljudi, da se je vedno utrnila kakšna modra ali »modra« ideja za oblike druženja.

 September pa je prinesel tudi vrnitev sosedov (zračna razdalja od okna naših sob je bila 3 metre), ki so z velikim veseljem (proti mojim željam) širili moje znanje o romunski turbofolk glasbi. Takrat sem bila (kot tudi ob konstantno ponavljajoči se reklami na avtobusih za verigo lekarn Catera) nadvse vesela, da ne razumem romunskega jezika.

 »Bilo je najboljše poletje naših življenj« smo ugotavljale s cimrami. Lahko

to rečemo, ker imaš ta stavek pravico reči ponovno tudi naslednje poletje. In še tisto za njim tudi.

Bilo je poletje igranja nogometa, raziskovanja novega mesta, neznanega jezika in nenavadnega obnašanja soljudi. Bilo je poletje branja v parku, rent-a-bike. Poletje, ko smo vsak dan šli ven, ob petkih imeli food parties nacionalne kuhinje, poletje nočnih debat na balkonih, poletje gym teama in

poletje ene kuhinje za celoten študentski dom. Vsi skupni dogodki tega poletja pa so bili najboljši, kadar je šlo za t.i. last wish.

 Last wish niso nič kaj tako dramatičnega kot se sliši, vendar je vsak za svojo poslovilno zabavo povedal kaj želi, in smo vsi to dosledno upoštevali. Upoštevali smo njegovo/njeno poslednjo željo. Food parties so se vedno rodile čisto spontano, ko je nekoga utrgalo, da bi kuhal. Dogajale so se na stopnicah pred vhodom v naš internat. Ena kuhinja za vse (ki je bila v kleti) pa je vedno poskrbela, da smo imeli skupno zbirališče. In vsaki čagi smo dali svoje ime, tako da je slike z njih zelo enostavno sortirati v računalniku Gym team pa so

bili fantje in jaz eno samo dekle, ki smo se ob večerni fitnes telovadbi v sosednje stavbi, čudili tistim nabildanim rednim obiskovalcem.

 Ne besede, ne fotografije ne morejo opisati tega vsega – od tega, da me je cimer prosil, naj ga naučim kuhati, do napetosti, ki se rodijo zaradi zgodovinskih(političnih) napetosti med državami iz kateri so ljudje (uspešno prebrodene oziroma ignorirane), do ramadana in cimrov muslimanov, ki so mi podrobno pojasnili, čemu služi, do tega, da so mi fantje kuhali čaj in kosila, ko sem bila bolna do spanja pri družini, kjer skupaj živi 5 generacij (prapra babica je stara čez 90, najmlajša pa leto in pol in mi je hotela družbo delati še na wcju), , do tega, da je Argentinka na skypu še jedla istočasno s svojim fantom (in so bile njene cimre resnično frapirane, da se njegovo cmokanje sliši vse iz San Juana v Bukarešto). Do tega, da vem, da je bilo poletje lepih stvari, ki gredo z roko v roko z negativnimi. Ampak je bilo poletje iskrenosti in simpatij. In poletje, ki mi vsake toliko zasuje inbox z mejli čudovitih ljudi, ki sem jih tam spoznala in mislim nanje vsak dan.

Napisal: Tjaša Mikić

Za prakso v tujini sem se odločila, ker nasploh zelo rada potujem in odkrivam tuje dežele in njihovo kulturo in zaradi dragocenih delovnih izkušenj, ki mi bodo kmalu zelo koristile, saj sem tik pred diplomo. Po spletu srečnih naključij sem dobila prakso v Montrealu v Kanadi, kar me je sprva zelo navdušilo, kmalu pa porajalo tudi nemalo dvomov in skrbi, saj sem  morala zapustiti dom za kar pol leta. Poleg tega sem si preko luže morala sama poiskati stanovanje. Kanado sem si vedno predstavljala kot precej dolgočasno deželo, v primerjavi z ZDA, kar se je izkazalo za zelo zmotno prepričanje, ampak o tem kasneje

Delovno mesto sem dobila v podjetju Lallemand Inc, ki se ukvarja s proizvodnjo kvasovk in bakterij za pivovarsko in prehrambeno industrijo in ima proizvodnje in laboratorije v Evropi, Kanadi, ZDA, JAR in mogoče še kje… Moje delo (mimogrede – sem absolvetka mikrobiologije) poteka v laboratoriju za propagacije in fermentacije, kjer sem asistentka tehničnega managerja za pivske kvasovke, kar pomeni, da sem zadolžena za enega izmed laboratorijskih bioreaktorjev, v katerem poskušamo optimizirati recepte za proizvodnjo pivskih kvasovk, ki jih potem uporabijo v large scale proizvodnji. Delo vključuje tudi quality control vzorcev, poslanih iz Evrope, fermentacijo piva in seveda, beertasting! Couldn’t be better!  No v bistvu je lahko, ker pivo lahko nesem domov Delovnik je načeloma od 9-5, ampak si ga lahko sama prilagodim, ker je velikokrat potrebno delati več kot 8 ur. Sprva je bilo katastrofalno naporno, ker nisem bila navajena dela v biotehnološkem laboratoriju, ki zahteva veliko več  fizičnega napora kot delo v mikrobiološkem laboratoriju, ampak po enem mesecu sem se vsega navadila. Delo v tem podjetju mi je zelo všeč, predvsem zato, ker imam verjetno najbolj prijaznega in sproščenega šefa, kar jih svet premore in najboljše sodelavce sploh. Tu je vse drugače, kot v Evropi, ljudje so odprti, prijazni, sprejmejo vsakega, ki pride, brez predsodkov, govoric, arogance in podobnih stvari, na katere pogosto naletiš pri nas…

Sam Montreal pa je najboljše mesto za živeti, kar sem jih do zdaj obiskala. Multikulturno, čisto, živahno, polno najrazličnejših možnosti, lepo in oh in sploh J Takega ga naredijo predvsem ljudje, ki tu živijo in prihajajo iz celega sveta. Kje drugje na svetu lahko na metroju v desetih minutah slišiš pogovor med dvema istima osebama v treh različnih jezikih. I love it! Ker je Montreal v provinci Quebec, sta tukaj dva uradna jezika, in sicer poleg angleščine še francoščina, katero se trenutno  učim. Mesto ima približno toliko prebivalcev kot cela Slovenija, pa je vseeno tako majhno, toplo in prijazno. Mesto leži na otoku na reki St. Lawrencea, ki se malo naprej začne lijakasto izlivati v Atlantik in v mesto privablja galebe.  Najlepše je, ko te zjutraj namesto budilke, zbudijo galebi. Tu se počutim skoraj bolj domače, kot doma, kakorkoli nenavadno se to sliši Srečo imam, da zaslužim zadosti, da lahko veliko potujem.  Vsak drugi vikend se kam odpravim, večinoma so to kratki izleti v mesta 3-6 ur vožnje iz Montreal. Ampak o tem naslednjič

Napisal: Jasna Kovač

Quindio

Hola!

Ker je že nekaj časa odkar so me “posvojili” tu v Kolumbiji, vam pošiljam nekaj utrinkov…

Prispem na letališče v Armeniji (Colombia), s pričakovanjem, da me vsaj čaka taxi. Nakar zagledam 4 navdušene domačine, ki z dvignjenim transparentom »Mitja,welcome to University del Qunindio« pogledujejo proti izhodu. Takoj se vsi zaženejo proti meni, ki sem očitno izstopal iz množice domačinov.

Prijaznost  in ponos, sreča in zadovoljstvo so lastnosti, zaradi katerih se Kolumbijci  uvrščajo med 3 najsrečnejša ljudstva na svetu. Neverjetna lepota in raznolikost narave  je dala poseben čar tem ljudem, ki se niti ne zavedajo dragulja na katerem so se rodili. Zaprtost oz. izoliranost v preteklih desetletjih, zaradi nasilja v državi, je prepečila masovni razvoj turizma in gospodatstva, je pa zato ohranila ogromno krhikh visoko razvitih ekositemov, ki krasijo ta del Južne Amerike in uvrščajo Kolumbijo na drugo mesto po število odkritih vrst živali in rastlin, takoj za Braziljo.

Momotus momota

Kot »estudiente extranjero« živim v prijazni družini pri profesorju stomatologije na univerzi, skupaj še z njegovo babico in mamo, ki skrbi za vse nas. Vsaj kar se tiče pranja perila in pospravljanja je tako poskrbljeno kot v hotelu, tako da me malo skrbi da se ne bom preveč privadil na takšno lagodno življenje.

Kaj bom pa delal? No to je blo tudi prvo, kar so se poleg mene spraševali moji nadrejeni, ko sem prisel na delovno mesto. Kaj te pa zanima? Je blo naslednje vprašanje. No po kratkem pregledu njihovega oddelka, smo ugotovili, da je potrebno kar dosti postoriti v njihovi zbirki insektov, in da bo to moja prva naloga. Sedaj po nekaj tednih dela na CIBUQ smo se že ulaufal, izboril sem si tudi svoj del mize, in pogled skoz okno. Kratica CIBUQ  združuje dve pomembnejši veji v biologiji in to so raziskave biodiverzitete in biotehnologije. Ni vse tako opredalčkano, kot smo navajeni v Evropi,  so pa zaradi tega izredni strokovnjaki in poznavalci svojega okolja v celoti.

Dela za biologe je v Kolumbiji OGROMNO, še sami se ne zavedajo, kaj vse se skriva v deželi razpeti med mogocnimi Andi, ki so tudi najbolj zaslužni, da so ljudje sploh naselili ta območja. Kajti nižje ležeči kraji od 1500 m skoraj da niso poseljeni, so pa zato izredno zanimivi za določeno skupino ljudi, o kateri ne bi govoril, ker je tudi za domačine “tabu” tema.

Salsa, flaške aguardiente, simpatične signorite in vesela družba, nekako tako zgleda zabava v klubih, kjer mize in stoli služijo bolj kot prostor, kjer odložis svoje stvari, ali pa da se spociješ za hip. Ker čez nekaj minut lahko pričakuješ povabilo na salso od prikupnih mladenk Tu vsi znajo pleasat!!! Morem potrdit »legendo« , ki pravi da latino punce obozujejejo evropejce!  Tako pac je, si kr atrakcija, sploh v takem majhnem mestu kot je Armenia z samo 300.000 prebivalci. Zadnič sem celo zasledil na poti v sluzbo na hodnikih faksa, velik rdeč leteči napis…Bienvenido Mitja Krajnc, eseloveno que trabaja en deparamento de entomologia  en CIBUQ!

V tem tednu je še posebej pestro, saj poteka kongres o biološki znanosti z gosti iz cele Latinske amerike in tudi Evrope.  Zanimiva predavanja o novo odkritih vrstah, metodolgijah raziskav, predstavitvami tekočih projektov,..

Congreso nacional de ciencias biologicas (Armenia, Colombia)

Se še javim z svežimi novicami in slikami, predvsem iz kakšnih potovanj okoli, ki jih skupaj z ostalimi praktikanti organiziramo čez vikende..v planu so..

Arheološko mesto San Augustin na jugu države

Bienventura & San Pedro (otok v Pacifiku), službeno

Santa Marta na karibski obali; “sindikalni izlet” 20 ur vožnje z busom v eno smer…

P.S. se opravičujem zaradi napak, ker težko najdem šumnike na tipkovnici

Hasta luego

Mitja

Napisal: Mitja Krajnc

Današnji sestavek popolnoma posvečam škotski zahodni obali, prečudoviti pokrajini in popotnikom, ki želijo odkriti še nedotaknjene predele.

West Highland Way je ime približno 150km dolge transverzale na zahodni obali škotske od Glasgowa do Fort Williama. Arif, član LC Glasgow dobi idejo, da bi bilo lepo opraviti del te poti. Kdo se bo odločil za ta podvig? Koliko ljudi ima primerno opremo in podobna vprašanja se mi pletejo po glavi. Po dolgem čakanju izvem, da nas bo šest, tri deklice in trije dečki… oz. vsi iz planinsko razvitih držav Evrope. Sledi sestanek in pregled opreme, kronična omejitev je šotor, na voljo imamo 4,4kg šotor za kampiranje, plinskih kuhalnikov in posode se ne manjka.

Dan odhoda. Kupimo povratno vozovnico do Fort Williama, šoferja pa bomo nahecali, da nam ustavi nekje na 2/3 poti, kjer pešpot sreča glavno magistralo. Vremenska napoved je obupna, dež cel vikend, mi pa nasmejani krenemo na pustolovščino.

Neprecenljivo… glej slike.

Destinacija zadnjega skupnega izleta je Oban, britanska prestolnica morske hrane (da, tukaj lahko jeste najboljši Fish’n'Chips). Skupina praktikantov je precej manjša, zato tudi bolj obvladljiva na večernem Ceilidhu. To morate enostavno doživeti. Drugi dan obisk in 15km sprehod po Kereri, majhnemu otoku pred Obanom. Naj bo to dovolj za danes. Slike povedo več kot tisoč besed.

Napisal: Matija Brumat

Vem, dolgo me ni na spregled (no, mene tako ne, ampak črkic izpod rokopisa mojega računalnika). Tudi zato, ker moja praksa traja enkrat dlje (pa še malo zraven) kot od večine. Tako da imam čas za vse – za blog, za oglede mesta, za oglede Romunije in se mi nikamor ne mudi.

Pogovarjali sva se s kolegico tukaj (ne morem reči prijateljica, ker smo vseeno vsi tukaj prekratko časa, ampak ljudje,  s katerimi se družim, so najbližje kar lahko imaš prijateljem v tako kratkem času) in sva sestavili idealno vsebino za moj post oz. idealno vsebino, ki razlaga mojo bolj odsotnost na blogu:

“We simply don`t have time here. It`s just too good.”

A brez skrbi, vse svoje prebliske si zapisujem običajno na mobitel (ali na prvi papirček, ki mi pade pod kulico in jih potem hranim v denarnici), tako da v septembru, ko gre večina ljudi domov in se bo stanje nekoliko umirilo, lahko pišem vse za nazaj….

Za zdaj pa velja zgornji stavek.

Aja, zakaj pa pečica? Ker je tukaj povprečna dnevna temperatura 42 -47 stopinj Celzija in povprečna nočna temperatura (ob 2h zjutraj) 29 stopinj Celzija. In vlaga ja okoli 65%. Tako, da se tukaj počutimo, kakor da so nas dali v pečico (seveda opremljeno z ustreznim številom komarjev) oz. kakor da smo mokre krpe, ki jih nekdo ožema brez prestanka.

Sicer nam to jemlje kvaliteto spanja, vendar če ni spanja, pa zato ostaja več časa, da smo skupaj in tkemo vezi bodočih prijateljstev.

Napisal: Tjaša Mikić

Zdravo

Evo ga, pa se je končala moja ekskurzija. Ohhh kak je Slovenija lepo zelena,…

Zadnjič sem ostal nekje tam, preden me je obiskal Denis iz Slo.  V službi sem se dogovoril, da bom imel kar pet delovnih dni prosto, tako da sva z Denisom v polni meri prekrižarila Ciper. Najela sva avtuček, spala kjer sva se ustavila, v avtu, na plaži, za volanom…:P In kaj sva doživela ?…Razodetje, da je pri nas še vedno dosti bol luštno živeti kot pa tam doli:D….Ciper kot pokrajna bol spominja na puščavo, temperature poleti presegajo mejo dobrega počutja, cene v lokalih poberejo še tisto malo nasmeha na obrazu kaj ga ostane :ppp,…Tako da ja, bodočim popotnikom predlagam, da se lotijo Cipra v mesecih, ko ni tako vroče, najboljše v začetku jeseni.

Ciper mi je bil zanimiv zaradi politčne situacije. Severni del je pod Turčijo oziroma okupiran s turške strani. J del so Ciprčani oz Grki in potem so tukaj še angleške ozemeljske cone. Na vsakem ozemlju velja suverenost druge države, tako da če v angleški coni narediš prekršek greš na angleško sodišče. To je zanimivo, ker na ozemlju za pol manjšem od Slovenije lahko obiščeš 3 “države”. Za vstop v turški del rabiš vizo, ki ti jo zimprovizirajo na meji. Turška in grška stran se med sabo posebej ne razlikujeta glede razvitosti, opazil pa sem da je na turški strani več smeti. Ko pa se meniš s ciperškim grkom, bo povedal, da je turška stran nevarna, nerazvita in da ne hodit tja. Tak da so neke vrste politično zaslepljeni/zavedeni in to oboji grki in turki. Na Cipru je tudi edina prestolnica v Evropi, skozi katero poteka meja in jo stražijo vojaki, na otoku so še vedno območja z minskimi polji, tukaj še vedno najdemo United Nation vojaške enote, meje s turško stranjo so odprli šele par let nazaj, ko je Ciper postal del EU, je pa kljub vsemu Ciper varna država, lahko bi rekel, da malo bolj kot Slovenija.

In moja služba?… je bila kar težavna. Delal sem v tovarni cementa, 50 let stara razpadajoča tovarna kjer trenutno delajo novo proizvodno linijo, da bodo lahko ostale stare zaprli. Problem je bil, da niso bili nič pripravljeni, da bom jaz prišel dol in so me najprej hoteli podtakniti med vzdrževalno osebje, kar bi pomenilo, da bi fizično popravljal in pucal stroje po stari tovarni cementa. Potem, ko sem en dan privlekel prenosnika v službo so me nekak namestili v tehnični oddelek za novi projekt. Tole pa je blo fejst zanimivo, tam sem se počutil kot da sem zraven ko snemajo eno izmed oddaj na Discovery Chanel… Gradili so velik nov projekt, s polno mednarodnimi izvajalci in vsako jutro so imeli sestanke kjer so se kregali — fejst lepo za videt kak se ljudje iz različnih držav in kultur kregajo. Sčasoma je moja naloga postalo teoretično in kasneje praktično merjenje vibracij motorjev za novo tovarno…tudi zelo velikih motorjev, takšnih z 1,6MW. Sem pa v tej tovarni bil priča kako zgleda čisti kapitalizem. Novo linijo gradi 300 kitajčkov, ki so jih pripeljali za ta projekt iz Kitajske in so vsak dan vse dni v tednu delali od 6 – 18.30 za 240€/mesec !! Živeli pa so poleg tovarne v kolibah. Neponovljiva izkušnja:P…en dan sem zaspal in zamudil službeni avtobus. Sposodil sem si kolo od Nemca in 2h kolesaril čez prijetne hribčke v 40km oddaljeno tovarno…in potem je bilo potrebno priti še domov…čez dan se na Cipru prijetno ogreje in da je zadeva še bolj avanturistična je pihal veter proti meni, tako da sem za domov potreboval skoraj 3h.

Je pa IAESTE družba, torej ostali praktikanti in IAESTE stuff tisto kar je najbolj pomembno. Med sabo smo se lepo razumeli, celo tako lepo da me je praktikant iz Anglije, ki je bil z mano na Cipru v teh dneh že obiskal v Sloveniji in je trenutno tu pri meni v Ljubljani…in še bojo prišli ..:pp

Pozdrav do naslednje prakse !!

Primož T.

Napisal: Primož Tominc

Tokratni sestavek posvečam posebnemu človeku, skoraj škotskemu narodnemu junaku, Billy Connollyu. Omenil sem ga že v prejšnem sestavku, v Glasgowu sem postopal po njegovih stopinjah, njegovo potovanje po Škotski pa je osnova za moje spoznanje s Škotsko.

Mnogo ljudi se na IAESTE izmenjavi želi naučiti subtilnosti jezika, tako sem jaz sklenil imeti skoraj škotski naglas in Billy je prava zlata jama. Osnovne napotke pridobim na delovnem mestu, povzamem jih lahko v: uporabi trdi tresoči rr, dolgi e in drugačno intonacijo, lahko pretiravaš. Drugi del obsega besedni zaklad, pogoste osnovne besede: rrabish, tomorro, greet, fu**in (katerakoli beseda), jesus christ ollmaiti, shite, cheers mate,… Tretja stopnja je pozorno poslušanje šoferjev avtobusov, aye in seveda Billy Connolly.

O, kaj bi vam našteval, odprite youtube in pričnite uživati.

Sam pa moram zrihtat gojzarje po zadnjih 50km West Highland Way, zgodbo morda povem naslednjič.

ps. http://www.scots-online.org/dictionary/

Napisal: Matija Brumat

Pa napišimo že enkrat ta blog, čeprav šele o enem mesecu bivanja v Atenah. Sam kaj hočeš, vstajanje ob 5.20 naredi svoje. Jap, vsak dan moram vstat ob tej uri, da ulovim delovni avtobus do moje rafinerije v Elefsini, ki je recimo 40min oddaljena od centra Aten. Seveda odvisno od stanja na cestah, ki je pa te dni, zaradi stavke kamionistov precej popravilo na boljše. Ko stavkajo kamionisti, med njimi tudi cisterne, potem ni bencina na črpalkah, tako da je nekaj črpalk zaprtih. No mislim da bo moj avtobus vozil še kar nekaj časa, glede na to da vozi vsak dan v rafinerijo.

Kakšno je moje delo? Prve štiri tedne je bilo delo vezano na pisarno, mizo ter priročniku, katerega sem moral prebrati. Zdaj pa je vezano na pisarno, mizo in računalnik, kjer pišem neke vrste poročilo za faks. Znanje ki ga vpijam kot suha goba temelji na vibracijah. Dodeljen sem skupini PMP, kar pomeni Preventivno vzdrževalni program. Ok. namesto vzdrževalni je napisano maintance. Skupina hodi po rafineriji od motorja do motorja, lahko je tudi črpalka, pač nek delovni stroj, na katerem izvaja meritve vibracij. S pomočjo teh vibracij lahko sklepamo kakšno je ‘zdravstveno stanje’ delovnega stroja. Do sedaj sem šel samo enkrat z njimi po rafineriji sedaj pa imajo težave z inštrumentom. No potem sledi še topla malica, ki je moram priznati zelo dobra. Grki so pač dobri kuharji. Ob sredah in petkih ni mesa, pač ortodoksni kristjani takrat ne jedo mesa. Tiste dneve so po navadi ribe, takšne in drugačne, zelenjava in obvezno feta sir. Prednost fete sira je, da ga lahko uporabiš povsod, razen verjetno ob sangriji in pivu. Ko pridem domov bom moral poiskati trgovino s feta sirom. Tudi drugače ima hrana v Grčiji zelo velik pomen. Ko hodiš po ulicah Aten vidiš največ trgovin, potem sledijo male restavracije, barčki, pekarne, u aja prvo mesto zasedajo brezdomci in đankiji, s celo paleto ran in bolezni. No pustimo to ob strani. Vrnimo se k restavracijam. Res so mojstri, kako v najmanjšo luknjo vtaknit ribjo restavracijo. Z luknjo ne mislim neke podrtije, ampak prostor omejen s pločnikom in nekim malim prostorom s pultom in kuhinjo. Ob večernih urah so take restavracije polne ljudi. Ko Grki rečejo gremo zvečer, da gredo ven to pomeni da gredo nekaj pojest ter spit kakšen ouzo ali pivo. Prekomernega pitja, glede na cene, tukaj ni videti. Prav pogrešam Rožno in kakšen KMŠ, čeprav bi vam moje ledvice trdile prav nasprotno.

V Atenah živim skoraj v centru, v okolišu Omonija. Med domačini velja ta del za zelo grdega in nevarnega, pač zaradi narkomanov in ostalih čudnih ljudi, a jev tem okolišu tudi univerza, zato je tukaj tudi veliko mladine. Sobo si delim še z Danielom (Madžar) ter Abdujem (Sirijcem). Drugače so še tukaj Maitham (iz Bahrajna, ki pa študira v Omanu), Ricky in Willy iz S.Irske, Španki Lina in Marija, Slovakinja Martina, Čeh Rihard, Japonec Tomo, Turk Aiham, Nemec Ben, Finec Mika, Tunizijec Mohamed. Mislim da je to vse. Nekaj jih je še po ostalih mestih Grčije, s katerimi imam zelo malo kontaktov. Skupina se bo prihodni mesec zelo spremenila, ker ostanemo le še Ricky, Jaz, Lina, Daniel, Abdo, Marija in Martina, ostali odhajajo a pridejo novi.

Nočno življenje je tukaj bolj švoh. Se ne splača priti v Atene žurat. Nekajkrat smo bili v okolišu Keramikos, kjer je večina nočnih klubov, a je scena bolj usmerjena v glasno muziko ter ljudi ki počasi srkajo 6 eu drago pivo. In se ne premaknejo iz svojih stolov. Tako da smo še vedno usmerjeni v iskanje ta pravih žur placov. Bo že.

Grški IAESTE trenutno ga predstavlja Đorđo ali Georg. Sej ne vem kako bi napisal. Ki se trudi vsak vikend organizirat nek izlet. Vsak torek se dobimo na pivi ter se pomenimo kam bi radi šli. Ostali člani niso tako zelo aktivni. Nikos, ki nas je mel čez večji del julija je odšel v Turčijo, ostalim se verjetno zaradi pomanjkanja deklet ne da ukvarjati z  nami.

No, kakorkoli. Kljub pomanjkanju alkohola v krvi, je Grčija zelo lepa dežela z fajn ljudmi. Do sedaj sem bil samo na enem otoku, a mislim da je bil to tudi edini. Mogoče se bo naredil plan da se gre še na kakšnega, ne vem. Bomo videli. Do sedaj so plani taki, da ostanem drugi vikend v Atenah, ker pridejo moji starši na obisk, čez tri tedne pa, če bo bog dal grem na goro Olimbos (2900m.n.v tam okoli).

Mogoče bom do mojega odhoda napisal še kakšen blog. Drugače se pa vidimo septembra v Ljubljani.

LP Martin

aja. kako pa slike dam gor?

Napisal: mbizjak

Pa sem le dočakal prvo pravo škotsko pustolovščino, vse je klapalo, vreme, kraj, družba, prevoz, zgodovina,… kar počasi, vse bom povedal.

Vidim razpisan izlet na otok Skye, OK, se prijavim, v službi vprašam za prost petek in ponedeljek, ni problema, ker gre za škotsko kulturo. Odločim se za kampiranje, ker sem od doma prinesel vso pohodniško opremo (pol mest je v hostlu, pol pa kamping, šotor posodijo). (Hint1: Gojzarji se izkažejo za odlično izbiro, Hint2: ker so najtežji del prtljage, sem jih obul za na letalo in tako privarčeval poldrugi kilogram) Do odhoda ostaneta še dva tedna.

Dan pred odhodom: vsi hitijo in kupujejo nepremočljive hlače in pelerine, vremenska napoved je obupna, dež, nevihte, močan dež in še enkrat, ne boste verjeli, dež,…

Odhod iz Glasgowa, avtobus in šofer sta 100% škotska (škotske zastavice in nalepke po celem avtobusu, muzika na dude in ostalo, Billy Connoly na TVju). Da bi vi videli kako je vozil po ozkih cesticah, čisti užitek, avtobus se ni prav nič nagibal pa smo vseno prehitevali vse avtomobile na highlanderskih cesticah. Krajevni napisi se spremenijo v keltske kmalu po Loch Lomondu. Pot je vodila preko čudovitega Glencoe, meglice in dež se spreminjajo vsako minuto, pokrajina neopisljiva. Prispemo v Mallaig se vkrcamo na mali trajekt. Atlantik v vsej veličini omogoči pol potnikom izkušnjo morske bolezni med polurno vožnjo do otoka Skye.  Nato Fish and Chips v Portreeju, imajo samo 8 porcij, ker so danes ulovili samo toliko rib, obvezni dodatek je sol in prš kisa.

Kamp: šotore postavimo v močnem vetru z rahlim dežjem, postavljeni se komaj upirajo sunkom. Ponoči dežuje, pravo škotsko vreme, veselje je nepopisno. Naslednje dni križarimo po otoku, obiščemo najsevernejšo destilarno viskija v Britaniji, dom klana Macleod več kot 800 let, iščemo morske in belorepe orle na deževnem horizontu, ovce in dolgodlako škotsko govedo. Imamo celo mednarodno večerjo, razdeljeni smo v 4 skupine, Slovenija spada v vzhodno-evropsko. Špela pripravi štrudel, jaz pa sem prinesel domači goriški jelenov šalam, ki je požel ogromno pohval, zmanjkal pa je v 5 minutah.

Zadnji dan sledi povratek v Edinburgh preko Loch Nessa in Cullodena, zadnje bitke z meči med highlanderskimi podporniki francoskega wanabe kralja Princa Bonnie Charlija in angleško-lowlanderskimi podporniki trenutne hannoverske linije britanskih monarhov, kar je bil lep zaključek te s škotsko kulturo nabite poti.

Napisal: Matija Brumat