.Kasneje pride pome na Baker street, vzameva avtobus v pravi londonski geto. Ostajava “in the Villas”, v stanovanju v stilu Metelkove, kjer si sobe deli 15 ljudi iz vsepovsod. Mali svet v enem, kjer je ni ure v dnevu, ko ne bi našel sogovornika, ali pa vsaj kokoši, ki bi ti delala družbo.
Bila sem prilično utrujena, zato sem se po mini večerji odpravila spat. Zjutraj sem se spoznavala z grafiti in večernimi sencami, nato pa sva krenili v center. Naleteli sva na London pride in sva se pridružili tej znameniti paradi ponosa, ki je gostila več deset tisoč mavričnih ljudi in njihovih podpornikov. V barve mavrice so se odeli tudi reševalci in gasilci, tako da bi praktično tistega dne težko našel kraj v Londonu, kjer bi se počutil varneje. Vesela množica, zaprt center Londona, sprehajanje po Oxford streetu in ogledovanje znamenitosti z nekoliko drugačne perspektive. Vse skupaj je delovalo kot slavni brazilski karneval (na katerem seveda še nisem bila, videla le prispevke) – tovornjaki z ljudmi, napravljenimi v vse vrste kostumov in vse vrste plesov, od tanga do škotskih plesov ob dudah. Svet so ljudje in London je tudi tisto, česar človek morda ne pričakuje. Ali je človek z drugega sveta, ali je London drugi svet – to je zdaj vprašanje.
Po celodnevnem sprehajanju in zbiranju nalepk na rokah sva se utaborili in zaspali v parku, kjer je manjši orkester igral klasične skladbe. Zvečer sva bili povabljeni na zabavo/piknik pri Elinini prijateljici v predmestju Londona. Tudi ona, Finka, je imela povabljene ljudi zvsepovsod, tako da smo najprej skupaj gledali nogometno tekmo Španija-Urugvaj, nato posedali po vrtu in se vdajali gurmanskim radostim (z zelo neangleško hrano). Spanje in pot nazaj v Villas. Med potjo mi je Elina priznala, da pred petimi leti ni bilo varno iti ven po polnoči, vendar ji zto informacijo nisem bila prav nič hvaležna. Raje bi ostala o svoji nevednosti glede tega, v kakšnih predelih Londona se pravzaprav potikam.
Moj čas in the Villas se je bližal koncu. Kaj točno se je dogajalo v tej hiši, ne morem povedati, kajti nje prebivalci imajo le eno pravilo – “What happens in the Villas, stays in the Villas.”
Slovo in pot v center Londona, kjer sem se srečala z Gašperjem, ki se je tudi odpravljal na isti avtobus za Cardiff. Dobili smo se na mestu, ki ga je težko zgrešiti – Buckhingham palace – in nato do treh posedali v parku in igrali neko angleško različico Enke. Kupovanje sendvičev za na pot in triinpolurna vožnja do Cardiffa. Spanje na avtobusu, iskanje prenočišča z velikim kovčkom. “Are you lost” naju vpraša prijazni domačin na cesti. “Kinda…”
In tako sva našla blok, natančneje Ty Euclid House (sem vedela, da ne smem pozabiti Evklidovega algoritma!), v kateri uspešno prebivam že dober teden dni…
